Temeljna načela dela ležijo tako v dvojnosti kot prevodljivosti dveh elementov: analognega in digitalnega medija, fizične in virtualne realnosti, dvodimenzionalne podobe in tridimenzionalnega objekta. Ta načela umetnik obrne: obešena slika postane predmet dinamičnih sprememb, medtem ko projekcija digitalne slike ostaja statična. Medsebojna interakcija in sinhronizacija slikovnih formatov razvija iluzijo elastične oblike in prostorskih sprememb, ki lahko postavljajo vprašanja o resničnosti realnosti, zgrajeni na tak način. Na delu je tavtološki cikel, ki podvaja zastopanost, zato gledamo podobo podobe in predstavitev predstave. Performans je posnet z video kamero, v galerijskem prostoru razstavljen video pa ustreza realni velikosti. Pomembno vlogo ima tudi fizična prisotnost umetnika ali tehničnih orodij, ki je v nasprotju z bolj efemerno naravo projiciranih geometrijskih diagramov in modelov. Pozornost je usmerjena v ambivalenco zaznavanja in doživljanja prostora in časa, na njeno merjenje in oblikovanje, pa tudi na negotovost dojemanja.

Foto: Damjan Švarc © KID KIBLA.